Okrajna gasilska zveza Koper je bila ustanovljena 18. oktobra 1953, to je deset dni potem, ko sta ameriška in britanska vlada (8. oktobra 1953) uradno sporočili, da nista več pripravljeni nositi odgovornosti za upravo cone A. Ukinili sta vojaško upravo, umaknili svoje oborožene sile, upravo cone A pa prepustili italijanski vladi. Ker se o tem nista posvetovali z jugoslovansko vlado je ta ostro protestirala. Razmere so se še bolj zaostrile in kazalo je, da se utegne tržaška kriza razplamteti v nov spopad. Oborožene sile so se z meje umaknile decembra, zadeve pa so se začele razpletati februarja 1954 s pogajanji v Londonu.

Zakon o območjih okrajev in občin v LRS, sprejet 28. junija 1955, je spremenil dotedanja družbeno politična območja; združil je takratne Okrajne ljudske odbore Koper, Sežana in Postojna v večji skupni Okrajni ljudski odbor Koper, ki je pokrival območje Južne primorske. Združile pa so se tudi takratne občine (nastale z združitvijo mestnih in krajevnih ljudskih odborov, leta 1952) v večje občinske ljudske odbore. Občinam Koper, Izola in Piran se je takrat priključilo širše zaledje (Črni kal, Gračišče, Sočerga in druga naselja), to je območje, ki je bilo do tedaj sestavni del okraja Sežana in ni bilo v območju cone B STO.

Spremembam organiziranosti oblasti se je prilagodila tudi organiziranost gasilstva. Prostovoljna gasilska društva, ki so se povezovala neposredno v Okrajne gasilske zveze Koper, Sežana in Postojna so se od tedaj povezovala v novo ustanovljene Občinske gasilske zveze Ilirska Bistrica, Izola, Koper, Piran, Postojna in Sežana. Te, novo nastale občinske gasilske zveze pa v novo Okrajno gasilsko zvezo Koper.
Delovanje Okrajne gasilske zveze Koper se je tako razširilo iz obalnega na kraško območje, to je na območje dotedanjih gasilskih zvez Postojna in Sežana – na celotno območje Južne primorske.

Na obalnem območju so se v letih 1955-56 oblikovale Občinske gasilske zveze v občinah Koper, Izola in Piran, in sicer:
V Občinsko gasilsko zvezo Koper so se najprej vključila PGD Dekani, Koper, Šmarje, Puče in Marezige, naslednje leto se jim je pridružilo PGD Hrvatini, leta 1958 pa še IGD Tomos. Nastale spremembe ter nezadostna materialna in moralna podpora pa so vplivale, da so v tem času (1957-64) prenehala delovati PGD Marezige, Puče in Šmarje.
V Občinsko gasilsko zvezo Izola so se vključila PGD Izola ter novo ustanovljeni IGD Arigoni in IRIS – pozneje IGD Delamaris.
Občinska gasilska zveza Piran je začela delovati s PGD Piran in IGD Rudnik Sečovlje, leta 1956 pa se jima je pridružilo IGD Ladjedelnica Piran.

Občinske gasilske zveze so, od okrajne zveze, prevzele le del pristojnosti, kljub temu pa se je njihovo delo počasi uveljavljalo. Organizacijske spremembe in naloge so bile, za komaj obnovljena in ustanovljena društva, na območju brez gasilske tradicije in z malo strokovnega gasilskega kadra, prezahtevne. Delo občinskih zvez se je prepletalo z delom društev in delom okrajne zveze in to zaradi pomanjkanja kadra, ki se je povsod pojavljal, več ali manj, v istih osebah. Uspešno delovanje občinske zveze je bilo torej odvisno od razpoložljivega strokovnega kadra v občini ter od pomoči okrajne gasilske zveze. Zaradi raznih težav in širjenja gasilske dejavnosti pa so obalne občine, vedno bolj, težile k enotnemu reševanju požarnega varstva.

V začetku leta 1963 sta se, na podlagi Zakona o območjih okrajev in občin v LRS iz leta 1962, združila še Okrajna ljudska odbora Koper in Gorica, ter oblikovala okraj za območje Primorske – Skupščino okraja Koper. Tedaj sta se združili tudi Okrajni gasilski zvezi Koper in Gorica v Okrajno gasilsko zvezo Koper. Delovanje Okrajne gasilske zveze Koper se je s tem razširilo z južne še na severno Primorsko in je v tem času združevala vse primorske gasilce od Dragonje do Trente.

Konec leta 1964 (pred ukinitvijo okrajev) so bile v Okrajno gasilsko zvezo Koper vključene naslednje Občinske gasilske zveze: Ajdovščina, Idrija, Ilirska Bistrica, Izola, Koper, Nova Gorica, Piran, Postojna, Sežana in Tolmin.
Po ukinitvi okraja Koper so Skupščine občin Izola, Koper in Piran, ki so že prej, od širitve okrajev leta 1955 in ustanovitve treh občinskih gasilskih zvez, težile k enotnemu urejanju požarnega varstva, v svojih statutih določile, da se zaradi specifičnosti obalnega območja, ki predstavlja zaokroženo urbano celoto, na kateri so življenjsko povezane določene dejavnosti skupnega pomena (požarna varnost, oskrba z vodo, geodetske zadeve, inšpekcijski nadzor in drugo), združijo v Obalni svet občin Izola, Koper, Piran (Skupščina obalne skupnosti Koper).

Obalne občine so takrat prevzele vlogo ustanovitelja Medobčinskega zavoda za PV in RS ter ustanovile Medobčinski gasilski sklad, za financiranje poklicnega in prostovoljnega gasilstva. Nastalim spremembam je sledila tudi organiziranost prostovoljnega gasilstva. Okrajna gasilska zveza Koper se je (leta 1965) reorganizirala v Medobčinsko gasilsko zvezo Izola, Koper, Piran ter prevzela naloge in pristojnosti dotedanjih, leta l955 ustanovljenih, občinskih gasilskih zvez Izola, Koper in Piran. Delovanje medobčinske gasilske zveze se je omejilo na območje Slovenske Istre in je vključevala le gasilska društva občin Izola, Koper in Piran, podobno kot ob ustanovitvi okrajne zveze, oktobra 1953. Medobčinska gasilska zveza se je, leta 1979, preimenovala v Obalno gasilsko zvezo Koper.
Leta 1975 so bila na spisku medobčinske gasilske zveze le še gasilska društva Dekani, Hrvatini, Izola, Piran in Sečovlje. Industrijski gasilski društvi pa sta pred tem, sklicujoč se na poklicno gasilsko enoto, prenehali delovati.
Prvo novo prostovoljno gasilsko društvo se je ustanovilo 7. decembra 1975 v Movražu, 21. decembra 1975 pa mu je sledilo PGD Gračišče, ki je žal prenehalo delovati leta l987 – uradno 1998. Na občinski praznik občine Koper, l5. maja 1976 se je ustanovilo PGD Babiči. Leta 1977 je obnovilo delovanje PGD Koper. Sledila jim je vrsta drugih in sicer: 25. februarja 1978 PGD Nova Vas, 14. aprila 1978 PGD Šmarje, ki se je leta 1980 preimenovalo v PGD Dragonja – Puče, 10. oktobra 1978 IGD Mehanotehnika Izola, 21. aprila 1979 PGD Pobegi – Čežarji, 1. februarja 1980 PGD Korte, 13. aprila l980 PGD Krkavče, 2. julija 1980 PIGD Oprema Izola, 22. decembra l980 PGD Črni Kal – Osp, 15. januarja 1982 PGD Škofije, ki je prenehalo delovati 1987 – uradno 1998, 18. januarja 1981 – po drugem poskusu 1. marca l986 GD Gradin in 23. marca 1989 GD Dol. Po osamosvojitvi pa se je 27. oktobra 1998 ponovno ustanovilo PIGD Luka Koper in 21. aprila 1999 novo PGD Rakitovec.

Pred osamosvojitvijo Slovenije je bilo v Obalno gasilsko zvezo vključenih 16 terenskih in 2 industrijski gasilski društvi, in sicer: v občini Koper 11, v občini Piran 3 ter v občini Izola 2 terenski in 2 industrijski gasilski društvi.

Po osamosvojitvi Slovenije so nastale družbeno politične spremembe, ki so vplivale na vsebinsko in organizacijsko delovanje gasilstva. Sprejeta je bila nova zakonodaja. Gasilstvo je prešlo iz pristojnosti upravnega organa za notranje zadeve v pristojnost upravnega organa za ljudsko obrambo. Ne glede na spremembe pa je bil dan gasilstvu poseben pomen, saj je v sklopu civilne zaščite prevzelo pomembno vlogo pri zaščiti in reševanju. Spremenil se je tudi način financiranja, ki je po ukinitvi OPS prešlo na proračune občin.

Spremembe lokalnih skupnosti – nove upravne razdelitve in težnje po samostojnosti občin so vplivale, da sta leta 1996 iz Obalne gasilske zveze izstopili društvi Občine Izola: PGD Izola in PGD Korte, ki sta 29. novembra l997 ustanovili novo Gasilsko zvezo Izola. Industrijski gasilski društvi Mehano in Oprema Izola pa sta že pred tem prenehali delovati.

Leta 2000 so iz obalne zveze izstopila tudi društva Občine Piran, in sicer: PGD Nova Vas nad Dragonjo, PGD Piran in PGD Sečovlje. Društva so 6. aprila 2001 ustanovila novo Gasilsko zvezo Piran.